Avtor Charly Wegelius je bil enajst let profesionalni kolesar na najtežjih in največjih dirkah na svetu. Bil je eden tistih kolesarjev, za katere se mediji niso preveč zanimali, kar pa nikakor ni veljalo za menedžerje ekip. Življenje profesionalnega kolesarja je na odkrit, ponekod tudi brutalen način opisal v knjigi Domestique – Pomočnik.

Britanski cestni kolesar je bil od leta 2000 do leta 2011 cenjen, iskan in izvrstno plačan kolesarski pomočnik v ekipah Mapei-Quickstep, De Nardi, Liquigas-Bianchi, Silence-Lotto in UnitedHealthcare. Danes nadaljuje delo kot športni direktor v ekipi Cannondale-Drapac, a Pomočnik ni samo knjiga o njegovi poti, temveč pripoved o domestiqueih, kolesarskih komandosih, brez katerih ta šport nikoli ne bi mogel biti tako spektakularen, kot je danes.

»Pomočniki smo neopazni, a v resnici smo škarje in platno dirke.« – Kristijan Koren, profesionalni kolesar in cenjen domestique

Po Wegeliusovih besedah je bistveno prav ozadje življenja profesionalnih kolesarjev-pomočnikov, ki ga je vrsto let hotel predstaviti svetu. Knjiga je “zgodba o zlati sredini, o kolesarjih, ki se vsak dan odpravijo na delo in žrtvujejo vse, dekleta, službe, žene, celo dragoceno mladost, da so zraven, in se skoraj pretrgajo za malo več kot povprečno plačo in možnost, da naslednji dan vse skupaj ponovijo”.

Posebna začimba Wegeliusove pripovedi, zaradi katere gre morda za eno najboljših kolesarskih biografij na svetu, je ta, da je popisal celotno kolesarsko kariero – od otroške navdušenosti nad kolesom, preboja v prve amaterske in profesionalne ekipe, do neverjetnih zgodb znotraj elite poklicnih kolesarjev: “Ja, tu in tam se pojavi tudi doping, saj se mu je nemogoče izogniti, vendar si želim, da bi njegove bežne omembe v knjigi pokazale, kako majhno vlogo je igral v mojem življenju v službi kolesarja. Bilo je preprosto veliko več drugega dela in skrbi, s katerimi sem se ukvarjal.”

»Dober pomočnik je vsak dan znova pripravljeni umreti v prvi bojni liniji.« – Gorazd Štangelj, športni direktor in nekdanji profesionalni kolesar

TRMASTI BRITANEC:
Wegelius podrobno opisuje stiske in ovire, s katerimi so se v njegovem času soočali britanski cestni kolesarji. Za preboj med profesionalce so morali že v najstniških letih zapustiti varno domače okolje in se podati na evropsko celino, največkrat v Francijo. Tam jih ni nihče pričakal odprtih rok, saj so bili konkurenca domačim fantom in velikokrat so morali pretrpeti stvari, ki niso bile potrebne. Tako denimo opisuje življenje s sorojakom Aidanom Duffom, s katerim sta postala naravna zaveznika:

“Tekmovala sva drug z drugim in si izmišljala vedno nove načine, kako čim več prihraniti. Najino početje je bilo podaljšek sveta, v katerega sva se prištevala: amaterski kolesarji naj bi bili brez prebite pare, zato sva tako tudi živela. To naju je zabavalo in sama sebi sva se smejala, ampak kadar koli sva avto po hribu navzdol prestavila v prosti tek, da bi prihranila gorivo, ali se odpeljala v trgovino ob osmih zvečer po postan kruh, ker je bil cenejši, me je pogledal, se zarežal na vsa usta in rekel: ‘To počneva, da bova lahko nekoč pila šampanjec.’ Postala sva obsedena. Že to, da sva v hotelu Campanile dobila brezplačne piškote, je bil pravi triumf.”

Charlyju je preboj v svet, kjer odpirajo šampanjce, sčasoma tudi zares uspel, a resničnost se je razlikovala od predstav: “Sherwen je dobro vedel, da se mi niti ne sanja, v kaj se spuščam, ko sem navdušeno podpisal prvo pogodbo. Kruta resničnost športa se mi je razkrila v naslednjih letih; bilo je, kot bi gledal odrto truplo živali, ki sem jo sam ubil.”

USODA POMOČNIKA:
Služba domestiquea je bila v kolesarstvu nekaj, kar je poznal, toda kot številni drugi v resnici ni razumel njenih zapletenih podrobnosti. Fizično je naloga pomočnika, da s svojo energijo kapetanu pomaga prihraniti njegovo in ga pripelje do ključnega trenutka dirke čim bolj svežega in pri močeh. “To pomeni, da moraš vedeti, kdaj in kako zaščititi kolesarja pred vetrom, prinesti hrano, oblačila in informacije iz avta, še najbolj pomembno pa je, da ga spraviš na idealen položaj za ključni del dirke,” pripoveduje Wegelius. Toda naučiti se je moral tudi drugih, precej bolj zapletenih stvari, na primer kako zmanipulirati ali izsiliti potek dirke, da kar najbolj ustreza tvojemu kapetanu. Domestique lahko to doseže na številne načine: lahko se vključi v pobeg in vozi na vso moč, da utrudi nasprotnika, lahko se vključi v napad, vendar s pasivnostjo nasprotnika odvrača od pobega in zavira tempo dirke. Včasih je pomembno, da se priključi ubežnikom, vendar ostane na repu ubežne skupine; tako ima njegov vodja, ko napade, spredaj svežega pomočnika.

“Postalo mi je jasno, da je možnosti nešteto. Ampak ključna stvar, ki sem jo moral dojeti, je bila, da mora biti domestique skoraj tako močan kot njegov vodja, pa tudi pameten in zavedati se mora, kaj počne. Pogosto mora sprejeti hipne odločitve, ki določajo potek dirke, brez navodil vodje ali menedžerja. Vedel sem, da bo sposobnost sprejemanja takšnih odločitev odločala o moji karieri domestiquea, in da bi lahko delo opravljal dobro, me je čakalo veliko učenja.”

Wegelius v predgovoru opozori, da ni želel napisati knjige “o trnovi poti do poklicnega kolesarja; hotel sem pisati o tem, kako živiš, ko to postaneš”. In točno o tem govori knjiga Pomočnik. O vseh odtenkih življenja profesionalnih kolesarjev ali kot pravi Charly: “Bil sem neskončno zbegan. Hodil sem na zajtrk, takoj po njem pa za kratek čas do dirke nazaj spat, ker sem bil tako zverinsko zjeban.”