Knjiga Iztoka Tomazina Na meji pripoveduje o svobodi, takih in drugačnih mejah. Tako o odvečnih in potrebnih – ki jih želimo presegati, in takih, ki jih za nobeno ceno ne bomo.

Zgodbe v knjigi Na meji so pisane v avtobiografskem slogu in se odvijajo tudi v tujih gorstvih, večina njih pa je vendar le povezana s Karavankami, naravnim gorovjem z umetno mejo in številnimi ilegalnimi prehajanji te gorske verige in z njimi povezanim tihotapstvom. A vedno v značilnem hribovskem kontekstu. Tomazin ob tem razgrinja konkretne družbene razloge za kontrabant, obenem pa poskuša s samoopazovanjem reflektirati tudi globlje notranje, psihološke vzgibe, posebno vrsto vznemirjenja, ki spremlja njegovo hribovsko kontrabantstvo, ki morda ni čisto nepomemben stranski motiv tovrstnega početja.

V Tomazinu lastnem slogu pisana avtobiografska pripoved se meša z vživetim podoživljanjem tujih podvigov, mešanih s pustolovskimi in včasih skoraj meditativnimi odlomki. Ne manjka niti družbenokritične osti. Na meji je torej gorniška knjiga, ki pa tudi v žanrskem pogledu prestopa meje.

Knjiga Na meji je pisan preplet avtorjeve vsestranskosti, zato bo potešila privržence napetega branja, pa tudi literarne sladokusce.

»Tihotapske ture so mi bile na kožo pisan izziv, saj je zahteval veliko angažiranja, pogum, dobro pripravo in preudarno, smelo izvedbo. Čar tveganja in pustolovščine je bil enako ali še bolj pomemben kot praktična korist uspešnega tihotapljenja. Sladek in dražeč je bil po vsakem tihotapskem uspehu občutek, da sem pretental oblast, ki nam je grenila življenje z omejevanjem gibanja v gorah in z visokimi carinami. ‘Zmagal’ sem ob soočenju z represivnim delom državnega aparata, ki mi je omejeval prehod na drugo stran meje in oteževal uvoz stvari, ki sem jih potreboval za svoje številne aktivnosti.« – napisala Manca Ogrin za PZS

Iztok Tomazin – pionir prostega plezanja na Slovenskem, alpinist z več kot pet tisoč vzponi, himalajec s petimi osemtisočaki, ekstremni smučar, zmajar – državni prvak in prvi, ki mu je uspelo jadrati nad najvišjima vrhovoma Evrope in Afrike, jadralni padalec, BASE jumper, navdušen motorist – in še bi lahko naštevali, seznam je izjemno dolg: gorski reševalec, reševalec letalec, pesnik in pisatelj (doslej je objavil že sedem samostojnih knjig), raziskovalec duhovnosti, predvsem pa zdravnik z doktoratom znanosti iz urgentne medicine, specialist družinske in urgentne medicine, strokovnjak za višinsko in letalsko medicino, primarij, direktor zdravstvenega doma – v renesansi bi ga imenovali uomo universale. Iztok Tomazin je človek, ki očitno ne pozna meja, saj mu je njihovo preseganje življenjski cilj. Obenem pa, naj se sliši še tako paradoksno, človek, ki natanko ve, kje je meja, kje so meje. Če tega ne bi vedel, jih ob vseh nevarnostih, s katerimi se je pri svojih mnogih tako imenovanih adrenalinskih dejavnostih soočal in se še sooča, bržkone ne bi prav dolgo presegal.