Leta 2008, ko je Tadej Valjavec premikal mejnike za slovensko kolesarstvo in dosegel deveto mesto v skupnem seštevku na Dirki po Franciji, je mladi Matej Mohorič med poletnimi počitnicami prvič ostal sam doma. Prav zaradi kolesa ni šel s starši na družinske počitnice, tistih štirinajst dni pa je preživel v umirjeni rutini vsakdanjih opravil na domači kmetiji, na Podblici, dolgih treningih in popoldanskem gledanju televizije, kjer je stiskal pesti za Valjavca iz sosednje doline Besnice.

Komaj deset let kasneje je Mohoriču uspelo že vse tisto, o čemer je njegov vzornik le sanjal – dvakratni svetovni prvak v kategoriji U19 in U23, v svoji zbirki je imel že zmago z Dirke po Španiji in Dirke po Italiji, pravkar je prvič postal državni prvak, avgusta 2018 pa je osvojil kar dve etapni dirki zapored – Binckbank in Dirko po Nemčiji. In končno se je počutil dobro v svoji novi ekipi Bahrain Merida!

Čeprav so mu mnogi strokovnjaki že zelo zgodaj napovedovali šampionsko prihodnost in bliskovit vzpon, ki bi sledil dvema osvojenima mavričnima majicama, pa se prvih nekaj let med profesionalci ni znašel najbolje. Težave s težo, kot posledico nepravilnega prehranskega režima, težavami z adaptacijo na višinski trening, slab pristop k treningu, neuspehi in pogosti odstopi, so Mateja velikokrat pripravili do preizpraševanja o svoji odločitvi, da postane profesionalni kolesar. A nikoli ni obupal, in ko se danes obrača nazaj, popolnoma razume, zakaj je moralo biti tako – zato, da bo lahko iz vsega skupaj prišel močnejši, hitrejši, zrelejši in da teh napak ne bo nikoli več ponavljal!

Nezaključena biografska škrbina o kolesarskem življenju in uspehih Mateja Mohoriča!

In res – po neverjetni sezoni 2021, ko je že drugič osvojil naslov državnega prvaka in nato v juliju, kar dve etapni zmagi na sloviti Dirki po Franciji, je v letošnjo pomlad krenil še siloviteje: kot prvi Slovenec je v epskem slogu osvojil najdaljšo klasiko Milano – San Remo! Tudi tokrat v popolnoma njegovem slogu – na spustu – kjer je uporabil nov izum v cestnem kolesarstvu, potopno sedežno oporo z daljinskim vzvodom.

Konec lanske sezone pa se je Matej odločil za še eno drzno potezo, da z avtorjem Urošem Buhom spišeta prerez njegovega življenja in dosedanje kolesarske kariere. In zgodbe, ki so začele pritekati na plano, so včasih naravnost neverjetne in predvsem dih jemajoče! Od prvih divjih voženj z gorskim kolesom po domačih gmajnah, do vratolomnih spustov s saltom in pristankom v bolnišnici na Giru – sočna pripoved, začinjena tako s padci, kot z zlatim leskom, veseljem in solzami, predvsem pa z neskončno ljubeznijo do kolesa. In ko bralec enkrat pride do konca knjige, pravzaprav šele dojame to, kar je najbolj pomembno – Matejeve vožnje še zdaleč ni konec!