Avtorica nas skozi svoja doživetja, izkušnje in videnja popelje na tri alpinistične odprave pod visoke himalajske gore.

Iz vsebine:

Za vstop na ledenik Yellung smo se spustili približno 100 metrov navzdol po grozeči in vratolomni strmini. Prav s težavo in veliko pozornosti mi je uspelo, da nisem zdrsnila. Hoja po ledeniku je bila zame zahtevna, pa čeprav smo hodili po kamenju, ledu še ni bilo. Vzpenjali smo se in meni je začelo teči iz nosu, zmanjkovalo mi je zraka, nikakor nisem zmogla več dihati, začela sem hropsti, grlo se mi je zožilo. Nisem več uskladila dihanja in hoje. Zdravnico Ando je postalo strah, da se mi bliža pljučna embolija. Močno sem zaostala za drugimi, le zdravnica je ostala z menoj. Po dolgih urah hoje sem se premikala le še mukoma, zelo počasi, korak za korakom. Začelo je še snežiti, vidljivost se je zmanjšala in prvič sem se vprašala, kaj sploh počnem tukaj. Končno sva prišli do šotora, ki se je pojavil od nikoder, in v njem sta bila dva nosača indijske odprave. Ko sta me zagledala, sta brez besed vedela, da nisem v redu. Takoj sta mi skuhala juho, cela sem se tresla. Ker sta videla, da nisem ravno v dobrem stanju, sta hitro postavila šotor, da sem se lahko ulegla in zlezla v spalno vrečo enega izmed nosačev. Že tako mi je bilo slabo, ob vonju v spalni vreči nosača mi je bilo samo še huje. Moja spalna vreča je bila v enem izmed nahrbtnikov, ki so jih šerpe nosili proti našemu baznemu taboru. Anda je takoj po radijski postaji poklicala Tomaža, mu povedala za moje fizično stanje in naj čim prej pošlje nekoga nazaj do naju in nama prinese spalni vreči in topla oblačila. Zunaj je snežilo in veter se je okrepil, bilo je zelo mrzlo.

Čez nekaj ur je nosač prinesel vse potrebno in ostal z nama. Dodatno sem se še oblekla, si nadela kapo na glavo, na roke pa rokavice, nato pa zaspala. Spanec ni trajal dolgo, zbudili so me koraki okrog šotora in petje s takimi glasovi, ki jih še nikoli nisem slišala. Zbudila se je tudi Anda, saj sva bili obe v istem šotoru. Spogledali sva se in obnemeli. To »angelsko petje«, z meni nerazumljivim besedilom, je trajalo do svita, torej približno štiri ure. Če bi slišala petje samo jaz, bi menila, da se mi zaradi neprilagojenosti na višino blede, da imam halucinacije. Takoj, ko je petje prenehalo, sva odprli šotor, toda zunaj ni bilo nikogar in tudi stopinj v snegu ni bilo. Ponoči, ko je bilo slišati petje čisto zraven nas, si nisem upala pogledati iz šotora.Zjutraj so naju nosači vprašali, ali sva slišali petje ponoči in korake okrog šotorov. Kar oddahnila sem si, niso bile blodnje, bilo je res. Nosači, šerpe, so povedali, da so nas obiskali duhovi umrlih, ki so za vedno ostali ujeti v pogorju Kangčendzenga. Niso si bili enotni, ali je to dober ali slab znak.

Do baznega tabora je bilo še pet ur naporne hoje zame. Tam naju je že čakal postavljen šotor za obe. Nikoli do zdaj nisem imela postelje na ledeniku. Tisto noč nisem spala niti minute. Ledenik je živa materija, kar naprej je pokalo, pod šotorom so se lomili kamni in led, pojavljali so se grozljivi in strašljivi zvoki iz globine. Še nikoli nisem slišala takšnih zvokov. Imela sem občutek, da se premikamo in pogrezamo in skoraj sem verjela, da dneva ne bom dočakala živa.

Zjutraj so ugotovili, da so bazni tabor postavili na zelo slabi lokaciji. Strinjala sem se. Okoli nas se je širila neprijetna energija. Vse smo pospravili in nosači so vso opremo ter hrano prenesli približno kilometer naprej po ledeniku.

V naslednjih dneh se je moje telo prilagodilo na višino in težave, ki so me pestile nekaj dni nazaj, so izginile, le hojo sem morala prilagoditi dihanju. Vsak korak sem naredila premišljeno, sicer sem izgubljala energijo po nepotrebnem. Anda je bila zelo skrbna zdravnica in zato je kar pogosto nadzorovala moje počutje ter nasičenost kisika v krvi.

O AVTORICI:

Terapevtka Nataša Pergar je svoje življenje posvetila tistim dejavnostim, ki so ljudem v pomoč; v želji po doseganju zavedanja, višje zavesti in zdravja. V knjigi ji sledimo vse od daljnega leta 1995, ko je v Katmanduju prvič srečala Tomaža Humarja, skozi pomoč pri njegovih hudih poškodbah vse do okrevanja in do njegovih treh odprav, ki se jih je udeležila. Pri tem se nam razkrije njun odnos, ki je sprva učitelj-učenec, ker pa je bil Tomaž zelo dojemljiv tudi za nezemeljska področja, se je odnos preoblikoval v učitelj-učitelj. Za Pergarjevo so bile odprave v tuj, odročen in človeku prav nič prijazen svet, ki je izhodišče za vzpone na najvišje gore, nekaj popolnoma novega in se ga zlepa ni mogla navaditi. Zaradi stresnega in neprijaznega okolja se je bila primorana ozreti v svojo notranjost in razrešiti travme iz preteklosti, ki so bile zasidrane na nezavedni ravni. Dežela pod himalajskimi vrhovi je ponudila precej več kot le lepe razglede.