Zbirko kratkih zgodb z izvirnim naslovom Južno od juga je Charles Bukowski, poet ameriških beznic in obcestnih jarkov, napisal v svojem zgodnjem obdobju, ko je na vrhuncu moči pisateljske imaginacije ustvaril svoje najboljše in najbolj utrgane kratke zgodbe. Knjiga, ki velja za eno njegovih najboljših zbirk kratke proze, je izšla leta 1973, kar pojasnjuje vsebinsko drznost, celo bizarnost, večine zgodb.

Zgodbe so nastale v času, ko je bil Bukowski v Ameriki še precej neznan, predvsem pa nepriznan avtor in so mu večje založbe in literarne revije sistematično zavračale vse, kar jim je pošiljal v objavo. Večino zgodnjih del, tako proze kot poezije, mu je uspelo objaviti le v manjših in precej obskurnih ciklostiranih brošurah in revijah.

Tudi sam je v letih od 1969 do 1971 izdajal književno underground revijo Laugh Literary and Man the Humping Guns, v kateri je objavljal predvsem svoje tekste, saj je bil do drugih, tudi do del svojih redkih pisateljskih prijateljev, preveč »kritičen«. To je bilo hkrati obdobje, v katerem je za različne moške revije redno pisal bolj ali manj fantazijske pripovedi s precej surovo pornografsko vsebino.

V knjigi, ki jo je Bukowski napisal v najbolj divjem obdobju svojega življenja, so zbrane sočne in čisto nore zgodbe in liki, ki jih je potegnil iz najglobljih razpok na najbolj južnem jugu ameriške družbe.