Izjemno nadarjeni francoski igralec Gérard Depardieu v kratki avtobiografski pripovedi odkrito, brez zadržkov razkriva svojo življenjsko zgodbo, vredno filmske upodobitve. Posebej pretresljivi so opisi umetnikovega otroštva, ki so ga zaznamovali ekscesi duševno neuravnovešenih staršev, životarjenje v skrajni revščini, čustvena podhranjenost.

Fant se je preživljal s krajo in preprodajanjem, tudi s homoseksualno prostitucijo. Odrešitev je Depardieu našel v gledališču, njegov igralski talent in karizmo je v Parizu prepoznal režiser in profesor Jean-Laurent Cochet ter mu omogočil vzpon v svet najboljših. Kljub uspehu in denarju pa Depardieu ostaja amoralni posebnež, ki v osebnem življenju ne sklepa kompromisov in živi brez predsodkov, na svoj način.

Veličastni in ekstravagantni umetnik Gerad Derardieu je že od otroštva sledil svojemu notranjemu glasu. Ta mu je govoril, po kateri poti naj krene, kaj naj izbere, kakšen naj bo in s kakšnimi očmi naj gleda na svet.Prav ta glas, od začetka do konca povsem iskren, vas bo vodil skozi to knjigo.

Že na prvih straneh Depardieu ruši sliko o sebi kot o nedotakljivi filmski zvezdi in nam odpira dušo, tako da bomo od samega začetka skozi njegov intimni monolog svet opazovali z avtorjevimi očmi. To so oči otroka, ki se naj ne bi rodil, ki ga šola ni marala, ki nima česa izgubiti, ker ničesar nima, in otroka, ko bo vse življenje skušal usodo. Že pri štirinajstih potepuh je zgolj naključno postal igralec in kot odrasel človek živi življenje rez predsodkov in osvobojen vezi, zanemarjajoč pravila in ne sklepa ne poslovnih ne osebnih kompromisov.

Te pretresljiva avtobiografija velikega umetnika je napisana iskreno in silovito, prežeta je z divjim in zelo čustvenim duhom človeka, ki se zavestno ne hvali z nobenim od svojih uspehov,prav tako pa se ne sramuje neuspeha, pač pa vse las vztrajno in dosledno poveličuje življenje takšno, kakršno je.

ODLOMEK IZ KNJIGE:
Nikoli nisem jedel s staršema. Niti z brati in sestrama. Mati nas ni posedala za mizo. Mi, otroci, nismo pozdravljali z »dober dan« – pri nas nihče ni nikoli nikogar pozdravljal. Ni bilo družinskih obrokov, ni bilo pozdravljanja. Tako je bilo pri nas. O življenju si se učil z opazovanjem, nikakršnih zgodb ni bilo. Samo obraz moje matere, večinoma noseče, z roko čez trebuh. Dédé, ki se je vračal domov na smrt pijan in je bruhal v zeleni lavor, če ni že prej bruhal na ulici. (str. 10)