Vodnik po človekovih temeljnih pravicah in psiholoških mehanizmih, pripovedovan skozi avtoričino osebno življenjsko zgodbo in osvetljen s spoznanji iz psihologije, (nevro)znanosti in duhovnosti. Navdihujočo knjigo priporočamo v branje vsem, ki jih zanimajo človekovi notranjii svetovi, saj je – kot pravi avtorica na ovitku knjige – »ustvarjanje najboljšega sebe najžlahtnejša oblika umetnosti.«

Zlorabe (spolne, fizične, čustvene), travme, rane in programiranja otroštva so oblikovali očala, skozi katera vidimo, doživljamo, razumemo in interpretiramo sebe, druge in svet. Živimo življenje, ki ga ustvarjajo naša prepričanja, naše vedenje in obrambe, naši odzivi. Če hočemo zgraditi drugačno prihodnost, moramo spremeniti  psihološke mehanizme, ki so nastali v preteklosti. V možganih moramo ustvariti nove nevronske povezave.

Rane otroštva nosimo s seboj. Po zadnji uradnih podatkih iz raziskave slovenskega ministrstva za pravosodje oktobra 2020 je vsak peti Slovenec žrtev spolne zlorabe. Vsak peti Slovenec! 400.000 ljudi. Njim dodajmo tiste iz družin, ki jih je zaznamovalo nasilje, alkoholizem in druge odvisnosti, hude telesne in duševne bolezni, disfunkcionalni medčloveški odnosi. Vsi ti ranjeni otroci imajo kot odrasli mnogotere težave. In verjetno ni človeka, ki ne bi bil kot otrok močno ranjen.

Zaradi okoliščin, ki jim kot otroci nismo bili kos, smo razvili nezdrave vedenjske vzorce in destruktivne obrambne mehanizme, zmaličene vrednote in škodljiva prepričanja. Ta programiranja otroštva so oblikovala očala, skozi katera vidimo, doživljamo, razumemo in interpretiramo sebe, druge in svet. Ali drugače: živimo življenje, ki ga ustvarjajo naša prepričanja, naše vedenje in obrambe, naši odzivi. Zlorabe (spolne, fizične, čustvene) in vse oblike psihičnega nasilja so ustvarile rane (ki smo jih prekrili in skrili), travme (ki smo jih potlačili) in bolečine (ki jih anesteziramo z nadomestki:  z bogastvom, oblastjo in močjo, s karierami in priznanji, odvisnostmi vseh vrst).

Ko se nam v življenju zgodijo pretresi in se sesujejo stvari, ki smo jih zgradili (prijateljstva, služba, družina, zdravje, imetje, partnerski odnos idr.), so ta pogorišča priložnosti in možnosti za nov začetek. Zgradimo lahko nekaj novega!  Če hočemo zgraditi drugačno prihodnost od sedanjosti, v katero smo vpeti, moramo spremeniti  psihološke mehanizme, ki so nastali v preteklosti. V možganih moramo ustvariti nove nevronske povezave, nove izkušnje in naravnanosti. Spopasti se moramo z nekdanjimi zlorabami, nasiljem, strahovi, z grozo, ohromelostjo, ranami, bolečinami, travmami in vsemi njihovimi posledicami. A to še zdaleč ni dovolj.

Ne moremo počistiti preteklosti, če ne vemo, s čim naj staro nadomestimo. Kako naj ravnamo drugače, če so naše obrambe in odzivanje edino, kar poznamo, saj smo se jih priučili že v otroštvu? Torej moramo novo šele spoznati: svoje temeljne bivanjske pravice in zdrave mehanizme sobivanja z ljudmi. Osvetljene so v desetih poglavij, v katerih se posveti čustvom, mislim, mnenjem in prepričanjem, vedenjem , našim temeljnim potrebam in vrednotam, odnosu do sreče in odnosov, odnosu do duhovnih dimenzij in Absoluta (Boga).

MISLI IZ KNJIGE:

»Izražanje mnenj je naša svoboda in tudi naša pravica. Prav je, da imamo vso svobodo izraziti sebe, nimamo pa pravice s svojimi mnenji drugih žaliti, poniževati, zasmehovati.«

»Če ljubezni do sebe nimate, je ne gojite in ne občutite, je tudi do drugih ne boste zmogli izraziti. In četudi jo boste od drugih deležni, je ne boste znali sprejeti.«

MAJA MEGLA O SEBI:

Po izobrazbi sem diplomirana literarna komparativistka, po poklicu pa sem bila petindvajset let novinarka in urednica, prvih sedem let pri tedniku Mladina in nato skoraj dvajset let pri časniku Delo. Področje mojega pisanja sta bili pretežno kultura in sodobna umetnost. A to so pravzaprav najmanj pomembne koordinate osebne izkaznice. Kdo sem jaz in kaj je moja identiteta? Sem nekaj, kar predstavljam svetu, da sem. Sem nekaj, kar drugi mislijo, da sem. In sem nekaj, kar resnično sem.

Svoje pristno jedro sem dvajset let odkrivala v vsakodnevni meditaciji. Ta del mojega življenja je mnogo pomembnejši od vsega, kar sem spisala kot novinarka. Je izkušanje tistega dela sebe, ki se zaveda, da obstaja, ter tiste esence sebe, ki se zaveda, da se zaveda. Tja vodi in od tam izhaja smisel bivanja v trenutni človeški obliki z imenom, ki so mi ga nadeli, in s poklicem, ki sem ga opravljala. In mnogo bolj kot katerakoli šola so me izučila dolga samotna potovanja v oddaljene dežele Azije, Afrike, Srednje in Južne Amerike, med druge kulture, kjer ni nič pomenilo, da sem novinarka Dela, in kjer ni nič veljalo vse moje znanje o sodobni umetnosti, ker zanjo še slišali niso. Tam sem bila zgolj to, kar sem: človek.